Analizator krvne slike ANESA

Neinvazivni analizator krvne slike ANESA nam omogoča, da v 180-720 sekundah opravimo celovit pregled stanja telesa. Aparat odčita 131 biokemičnih, hemodinamičnih in imunoloških vrednosti organizma. Neinvazivni analizator krvne slike ANESA se ne more primerjati z nobenim drugim aparatom na svetu. Je certificiran v EU, Ukrajini, Rusiji, Kitajski, Kazahstanu, Dubaju, … Pregled se opravi s petimi mikroprocesorji, ki se jih razporedi po telesu.

ANESA analizator predstavlja prenosen, kompakten in neinvaziven biokemični laboratorij. ANESA analizator tehta le 250 gramov in je precej majhen. Deluje na vseh sodobnih računalnikih z operacijskim sistemom Windows.

S pomočjo aparata je mogoče opraviti izredno hiter preventivni pregled za veliko število ljudi, postopek pa ni drag. Na podlagi rezultatov lahko terapevt opravi kompleksno in izjemno hitro analizo organizma, vsi rezultati pa se hranijo v podatkovni bazi in so kadarkoli na voljo za nadaljnjo statistično obdelavo. Merjenje in obdelava podatkov potekata po metodah dr. Malayhina.

Vsak terapevt se lahko udeleži posebnega uvajalnega tečaja, kjer se nauči dela z napravo.

Na podlagi izračuna, vseh 131 definiranih vrednosti in svojih izkušenj terapevt ugotovi stanje telesa in če je potrebno, se lahko odloči tudi za dodatno diagnostiko s standardnimi, že uveljavljenimi metodami.

Primer analize analizatorja ANESA

 


Osnovni princip delovanja analizatorja ANESA

Delovanje analizatorja ANESA je osnovano na podlagi pretokov krvi v telesu ter na podlagi vplivov, ki jih imajo na pretoke kemične reakcije dušika, kisika, vodika in ogljika. Temperaturne spremembe odločajo o tem, kako aktivni so kemijski elementi zaradi vpliva dušikovih spojin, vezave z vodikom, ter zaradi sprememb v koeficientu topnosti kisika.

Namen pregleda je ugotoviti spremembe v sestavi krvnih elementov in stanje na koncu kemičnih reakcij, ki uravnavajo porabo kisika in oddajanje ogljikovega dioksida v telesu, kar vpliva na koncentracijo beljakovin in lipidov v celični membrani. Glede na to, da analizator ANESA temperaturo meri s pomočjo optičnih senzorjev, je pregled popolnoma neškodljiv.

Delovanje analizatorja ANESA

ANESA neinvazivni analizator krvne slike in metabolitov deluje na osnovi merjenja temperature na biološko aktivnih “referenčnih” točkah v človeškem telesu. Na teh točkah se potem podatki preko tipkovnice naložijo na računalnik, kjer jih naprava tudi obdela.

Analizator ima pet senzorjev, ki se jih položi na t.i. biološko aktivne točke na telesu.

Za diagnostiko se uporablja sledeče bioaktivne oz. referenčne točke:

  • razcepišče desne in leve vratne arterije (dve točki),
  • desna in leva podpazduha (dve točki),
  • predel popka (ena točka).

Pred začetkom postopka se vseh pet senzorjev namesti na telo, terapevt pa preko tipkovnice vnese še osebne podatke, frekvenco dihanja ter srčni utrip. Program za zbiranje in računanje podatkov nato opravi svojo nalogo. Analizator obdela signale, ki jih pošiljajo senzorji nameščeni na telo, jih spremeni v digitalno obliko in posreduje računalniku.

Delovanje aparata ANESA s programom USPIH

Aparat ANESA deluje po metodi, ki je osnovana na medsebojni povezavi med proizvajanjem toplote in proizvedenim delom v sistemu pretoka krvi. Telo proizvaja toploto kot posledica kemičnih reakcij dušika, kisika, vodika in ogljika, ter tudi spojin brez dušika. Spremembe v temperaturi sprožijo delovanje kemijskih elementov, najprej kisika. Zaradi tega delovanja se spremeni soodvisnost dušikovih spojin, vodikovih spojin in koeficienta topnosti kisika. Vse to vpliva na spremembe v koeficientu topnosti kisika in na količino proizvedenega ogljikovega dioksida. Ker se ti procesi uravnavajo sami, spremenijo tudi vsebnost beljakovin in lipidov v celični membrani.

Od beljakovin in lipidov je odvisna stopnja fosfolipidnega faktorja trombocitov. Ta faktor imajo skoraj vse krvne celice. Potek omenjenih kemijskih sprememb genetsko pogojuje hematopoeza oz. tvorjenje krvi (potencial za diferenciacijo primitivnih krvnih celic je v območju 49023 za delitev primitivne krvne celice). Ta proces je odvisen od stopnje dovoda kisika, aktivnosti fosfolipidnega faktorja trombocitov, koeficienta topnosti kisika, vrednosti pH in temperature.

Pri teh procesih je pomembno delovanje hemoglobina rdečih krvničk (eritrocitov), ki je odvisno od pretvorbe vezi v molekulah NH in COOH. Te so sestavljene iz glicina in jantarne kisline (oboje vsebuje globin). Reakcije se odvijajo ciklično – gre za nenehno prehajanje iz enega agregatnega stanja v drugega (plin-tekočina-kristalna snov). Stopnja kristalizacije je odvisna od aktivnosti fosfolipidov, trigliceridov in holesterola. Njihovo delovanje vpliva na spremembe koeficienta topnosti kisika, ki pa vpliva tudi na fosfolipidni faktor trombocitov. Aparat ANESA ima pet senzorjev, ki jih je potrebno položiti na bioaktivna polja na telesu (2 senzorja na levo in desno razcepišče aorte, 2 senzorja pod levo in desno podpazduho, ter 1 senzor na območje popka, kjer se združita aorta, descendentna vena in limfni kanal).

Med delovanjem aparata ANESA telo ni izpostavljeno nobenim škodljivim vplivom. Aparat ANESA odčita vpliv zunanjih razmer na telo (vpliv zračnega tlaka, sončne toplote, itd.), oziroma stopnjo tega vpliva v zvezi s tvorbo in oddajanjem toplote (entalpija in entropija energije). Te vrednosti so pogojene z genetskim zapisom celičnih elementov v krvi in z biokemičnimi parametri, ki so povezani z vzpostavljanjem homeostaze.

To metodo je podrobneje opisal A. Malykhin v svoji monografiji Termoregulacija organizma in vegetovaskularni paroksizmi.

Teoretična osnova za delovanje analizatorja ANESA

Človeško telo je odprt tridimenzionalni sistem z biosenzorji, ki zaznava vse spremembe v okolju s pomočjo receptorjev za svetlobo, kemične dražljaje, tlak in vonjave. Telo vse dobljene podatke predela in jih preko sistema prenašalcev (mediatorjev) posreduje glavnim organom, kjer funkcijo prenašalcev opravljajo acetilholin, noradrenalin, serotonin, in dopamin. Slednji odločajo o tem, koliko določene snovi se bo preneslo iz enega mesta v telesu na drugega. Opisani postopek se imenuje prenos mase. Znanstveniki so razvili metodo, osnovano na kinetičnih zakonih prenosa mase, delovanju receptorjev in prenašalcev, ter na molekularnem kinetičnem eksponentnem razmerju med stopnjo odzivnosti in termperaturo na eni strani ter pretvorbo temperature v energijo sevanja na drugi strani. Ta metoda temelji na povezavi telesa z okoljem, ki se odvija preko sovplivanja encimskega hormonskega sistema in procesov tvorjenja krvi. Osnovana je na izhodišču, ki sta ga leta 1979 postavila Galzinge in Mauzuli o razmerju med fizikalnimi parametri in molekulami mediatorjev – tu je govora na primer o dipolarnem momentu, molarni refrakciji, ter o lastnostih, ki bodisi stimulirajo bodisi zavirajo potek biokemičnih reakcij.

To izhodišče smo razvili v skladu z našo metodo ter teoretično ocenili dipolarni moment z vektorsko metodo, pri čemer smo se oprli na razdaljo med jedri kemijskih elementov, relativno molarno maso snovi, valovno dolžino Xe86 in druge strukturne podatke, predvsem linearno razsežnost srčnih in somatskih kapilar, premer rdečih krvničk, telesno temperaturo, zračni pritisk, sestavo plinov v zraku, delovanje prenosa mase, ter na specifičen prenos, ki je povezan s koeficientom difuzije kisika.

Princip delovanja neinvazivnega analizatorja ANESA temelji na obdelavi podatkov, ki jih posredujejo temperaturni indikatorji iz referenčnih točk (razcepišče karotidne arterije na levi in desni strani, leva in desna podpazduha ter trebušni predel). Princip temelji tudi na razmerju med različnimi vrednostmi koeficienta razpršitve kisika, pH okolja, ter pojavitvi paroksizmalnih pogojev.

Dejavnost zgoraj naštetih indikatorjev odraža procese povezane s pretvorbo kemijskih vezi sledečih elementov: ogljika, dušika, kisika in vodika. Ti elementi se nahajajo v plinski sestavi zraka, pomemebni pa so tudi za biokemično homeostazo organizma.

Vse kemične reakcije v telesu so eksotermne (pri njih se sprošča toplota) in zato vplivajo na telesno temperaturo. Temperatura je povezana s specifično prevodnostjo, ki se prenaša po sinapsah in tako vpliva na delovanje receptorjev.

Prenašanje signalov prek sinaps je odvisno od kombinacije aminokislin, iz katerih so sestavljeni receptorji.

Glicin s specifično prevodnostjo 27,5 ima na delovanje sinaps zaviralen učinek, serotonin s specifično prevodnostjo 41,5 pa njihovo delovanje spodbuja. Acetilholin ima tako stimulativen kot zaviralen učinek (specifična prevodnost 52,5).

Pravzaprav je delovanje receptorjev in mediatorjev obvezen način izražanja vseh paroksimalnih vegetativnih sindromov. Na pojavitev teh sindromov vplivajo premembe, do katerih pride pri sintezi glukoze in serotonina. Vegetativna paroksimalna stanja so posledica sprememb v delovanju glukagona in inzulina, ki je odvisno od prevodnosti sistema mediatorjev, na prevodnost pa vpliva prav prenos mase. Na splošno se motnje prilagajanja pogosto kažejo kot interakcija arginina in glutaminske kisline. Tu sta najpomembnejša faktorja koncentracija spojin in temperatura, saj kažeta na regulatorno vlogo glikogena in inzulina ter na delovanje nespecifičnih integrativnih sistemov v možganih. Ti sistemi določajo toplotno zmogljivost in prevodnost krvi, odločilno pa vplivajo tudi na krvno sliko, frekvenco dihanja in srčni utrip – zlasti zato, ker pogojujejo menjavo agregatnih stanj snovi.

Menjavanje stanj snovi je preko sestave periferne krvi povezano s krvnim obtokom. V periferni krvi se namreč spreminja potrebna specifična prevodnost, saj se tam spreminja metabolizem dušika. To se odraža na spremembah v metabolizmu glikogena, maščob in beljakovin. Krvni obtok v želodcu in črevesju ter na osi med hipotalamusom in hipofizo je povezan z delovanjem aminokislin glutamata, arginina, aspartata in glicina. Ko pride do interakcije med aminokislinami, le-te aktivirajo kisik za sintezo mlečne kisline itd., to pa je povezano s temperaturo.

Kot je pokazala primerjalna analiza kliničnih, biokemičnih in instrumentalnih metod diagnostike, je končni cilj vegetativnega uravnavanja homeostaze sistematična ureditev delovanja notranjih organov in nespecifičnih regulacijskih sistemov v možganih. To je mogoče doseči z izboljšanjem prenosa snovi in metabolizma plinov v krvi in krvnem obtoku ter z ohranjanjem točno določenega delnega pritiska kisika na obod kapilar (35-40 mm Hg, kar sovpada z 65-70% nasičenostjo hemoglobina s kisikom pri normalni vrednosti pH in CO2).

Delni pritisk kisika na obod vsake kapilare se pojavi le pri nekaterih vrednostih toplotne kapacitete in prevodnosti, ki vplivajo na prevodnost in koncentracijo mlečne kisline. Tovrstna sistematična ureditev poteka reakcij nam pomaga, da lahko uravnavamo pritisk, volumen in temperaturo (PVT) ter osmotski tlak. Na slednjega vpliva razlika v koncentraciji snovi, topnih v tekočinah, ki jih ločuje polprepustna membrana s kompleksi lipidov in beljakovin. Ti vplivajo na hitrost prenosa kisika in izločanja СО2, saj spreminjajo prevodnost glicina, serotonina in dopamina, ki uravnavajo pH vrednost. Naštete aminokisline v predelu želodca, črevesja in ledvic povezuje krvni obtok, na njih pa vplivajo tudi spremembe v metabolizmu natrija in kalija.

Stopnja, v kateri se kaže prizadetost krvnega obtoka, je povezana z okvaro pri prenosu in metabolizmu plinov v rdečih krvničkah. Odvisna je od lastnosti globina in valence železa (ki jo določata procesa oksidacije in redukcije v aminokislini glicinu), kar zaznajo indikatorji temperature na referenčnih točkah.

Kakršnekoli odklone od stopnje dovajanja kisika in tvorbe СО2 spremljajo spremembe biofizičnih in morfometričnih značilnosti kardio-respiratornega sistema, gastro-intestinalnega sistema, jeter in ledvic, ter spremembe v funkcionalnem stanju regulatornih, nespecifičnih mehanizmov živčnega sistema. Ti odkloni vodijo do sprememb pri temperaturnih indikatorjih na referenčnih točkah, do sprememb v času, potrebnem za njihovo stabilizacijo in do sprememb v aktivnosti sistema trombina in plazmina (TPS) zaradi spremenjenega aktivacijskega faktorja trombocitov.

Aktivacijski faktor trombocitov je povezan z delovanjem karnitina in palmitinske kisline, ki določata metabolizem energije glede na dovod kisika. Ta faktor pa je povezan tudi s fizikalnimi spremembami kisika (spremenjen koeficient difuzije in topnosti kisika), ki vplivajo na kapaciteto in prevodnost toplote, ter na število aktivnih ionov na površini rdečih krvničk.

Mehanizem, ki skrbi za stopnjo dovajanja kisika v telo, je odvisen od delovanja rastnega hormona, srčnega utripa, frekvence dihanja, volumna strukturne prekrvavitve, utripnega volumna, splošne odpornosti perifernih žil in krvnega pritiska v arterijah. Vsaka od teh vrednosti je po eni strani odvisna od spremembe agregatnega stanja iz plina v tekočino in v kristalno snov, po drugi strani pa prehode agregatnega stanja določa prav porazdeljenost volumna strukturne prekrvavitve v obtoku krvi notranjih organov, čigar smer in delovanje uravnavajo encimi. Med volumnom strukturne prekrvavitve, utripnim volumnom in splošno odpornostjo perifernih žil obstaja neposredna povezava, ki se odraža na temperaturnih indikatorjih referenčnih točk. Prikaz temperature na indikatorjih združuje vrednosti za proizvodnjo toplote in delo. Spremembe indikatorjev vodijo najprej do sprememb volumna strukturne prekrvavitve ter vitalne pljučne kapacitete. Posledično pride do različnih kemičnih sprememb snovi v plinastem stanju, ki so odvisne od konstant v treh tipih reakcij:

  1. stopnja reakcije s prenosom naboja;
  2. stopnja reakcije s prenosom atoma;
  3. topnja reakcije disociacijske rekombinacije.

Vse naštete reakcije so povezane s koeficientom topnosti kisika in so mogoče samo takrat, ko je vir energije oddajanje toplote, ki jo na koncu zaznajo senzorji analizatorja ANESA.

Končni razultat teh reakcij so različne pretvorbe encimskih skupin. Encimi iz prve skupine podrazreda 1 katalizirajo oksidacijo hidroksi skupin v karbonilne skupine, encimi iz podrazreda 2 katalizirajo oksidacijo karbonilnih skupin v karboksilne skupine, encimi iz podrazreda 3 katalizirajo oksidacijo skupine СН-СН v skupino С=С, encimi iz podrazreda 4 katalizirajo oksidacijo skupin СН-NH2, ki ponavadi povzroča tvorjenje karbonilnih skupin in iona, encimi iz podrazreda 5 katalizirajo oksidacijo skupin СН-NH, encimi iz podrazreda 8 učinkujejo na skupine donatorje, ki vsebujejo žveplo, encimi iz podrazreda 10 pa učinkujejo na bifenile in sorodne skupine-donatorje.

Analiza korelacijskih odvisnosti od koncentracije sladkorja, sečnine in kreatinina je pokazala, da so kvantitativni indikatorji povezani s časovnimi značilnostmi kardialnega kroga, na katere vplivajo temperaturni indikatorji. Časovne značilnosti kažejo tudi bistvo retroaktivnega učinka metabolične dejavnosti organov na delovanje možganov. Vse to se odraža na času, ki je potreben za stabilizacijo temperaturnega indikatorja na območju trebuha v primerjavu s časom, potrebnim za stabilizacijo temepraturnega indikatorja na območju vratne arterije. Temperaturni indikatorji glede na stabilizacijski čas pokažejo spremembe v stopnji prenosa kisika, ki je odvisna od koeficienta topnosti kisika. Spremembe temperaturnih indikatorjev povzročijo spremembe v koeficientu topnosti kisika in v sestavi celic perifernega krvnega obtoka, ter tudi spremembe v poteku oksidacijsko-redukcijskih procesov, ki jih spremljajo spremembe delovanja sistema trombina in plazmina. Dovolj jasno se je pokazalo, da je fizična razpršitev kisika glavna sila, ki zagotavlja dovod kisika v kri arterij. Ko se kisik prenaša iz krvi v kapilarah do celic in iz citoplazme v organele, se sprožijo tudi bolj zapleteni mehanizmi prenosa kisika. Ti pogojujejo nastanek določenih paroksimalnih motenj pri homeostazi vegetativnega živčevja (VNS).

Določili smo razmerje med potekom oksidacije prostih radikalov in antioksidacijske zaščite glede na postopek pretvorbe kohezivne energije ogljika, dušika, kisika in vodika. Določili smo razmerje med arterijskim pritiskom in metabolizmom, ki določa človekovo odpornost na inzulin. Slednja pogojuje nastanek motenj pri odpornosti na ogljikove hidrate, vpliva na povišanje koncentracije trigliceridov v kombinaciji z zmanjšano koncentracijo holesterola v lipoproteinih visoke gostote in na pretvorbo kemijske energije anhidridnih vezi v adenozin trifosforjevi kislini (ATA) v električno energijo, ki se sprošča pri znotrajceličnem in zunajceličnem metabolizmu natrija in kalija. Znotrajcelični metabolizem natrija in kalija je povezan s silo krčenja srčne mišice in mišic v žilah notranjih organov, ki določajo vpliv perfuzijskega pritiska na bazalni pritisk Oddijeve mišice zapiralke.

Pri sodelujočih pacientih so bile motnje metabolizma tesno povezane s strukturnimi in funkcijskimi motnjami srčne mišice, povezane pa so bile tudi z delovanjem gastro-intestinalnega sistema in vrednostjo spremembe bazalnega pritiska. Povečana koncentracija enostavnih lipidov v krvnem serumu je direktno vplivala na indikatorje končnega distoličnega volumna, končnega sistolilčnega volumna in utripnega volumna. Razmerje direktne korelacije je bilo brez dvoma višje pri pacientih, ki so izkazali kombinacijo substrata z vezmi iz holesterola ter lipoproteinov izredno nizke gostote (r = +0.35; +0.41; +0.36). Razultati so pokazali na negativno razmerje med koncentracijo enostavnih lipidov v krvnem serumu in ejekcijsko frakcijo (r = -0.55; -0.59), ter na naraščujoče razmerje med enostavnim holesterolom v krvnem serumu ter utripnim volumnom (r = +0.43; +0.48).

Spremembe temperaturnih pogojev povzročijo spremembe v difuziji, koeficientu topnosti kisika in pH okolju, ter tako določajo hitrost pripadajočih encimsko proizvedenih koencimov, ki uravnavajo delovanje notranjih organov (citokrom P 450, ki je istočasno hemoprotein in flavoprotein). Koproteine uravnavajo simpatično-adrenalni sistem (SAS), hipofizno-adrenalni sistem (HAS), sistem trombina in plazmina, ter imunološki sistem (priželjc, vranica, limfna vozlišča), ki so preko pretoka krvi povezani z biofizikalnimi parametri srčne mišice.

Tako lahko pridemo do dveh zaključkov:

  • Vsaka sprememba v atmosferi privede so sprememb v delovanju sistema trombina in plazmina, spremljajo pa jo tudi določene (ponavadi subklinične) motnje pri uravnavanju vegetativnega sistema v možganih.
  • V kolikšni meri bodo motnje vegetativnega živčevja prišle do izraza je odvisno od asimetrije indikatorjev na pregledovanih točkah, funkcijskega stanja sistemov in struktur, ki so vključene v limbsko-retikularni kompleks in od sistema trombina in plazmina, ki vpliva na sintezo holesterola, trigliceridov in lipoproteinov izredno nizke gostote.

Ti odnosi so po naravi univerzalni in se pokažejo tako v primeru vplivov stresa, kot tudi pri kemijskih in fizikalnih vplivih ter v primeru tumorjev, poškodb in leteraliziranih epileptičnih sindromov. Treba je poudariti, da igra pri pojavu kliničnih sindromih veliko vlogo RMS vrednost dotoka kisika (normalno 467 ml/s), ki odloča o tem ali entalpija energije zadošča, da se zlomi razmerje med CO ali NO. Spremembe v RMS vrednosti dotoka kisika pogojujejo acetilholin, adrenalin in noradrenalin, nanje pa vplivajo tudi spremembe v delovanju rdečih krvničk in flavoproteinov z metaloproteini (Cu2+, Zn2+, Fe2+). Metaloproteini vplivajo na potek reakcije

Н2О2 + НО2 ↔ Н2О2 + О2

Sprememba poteka reakcije na desno vpliva na delovanje encimov glutationperoksidaze (normalna vrednost 10.46 ± 0.27 mM/l); glutationreduktaze (normalna vrednost 4.21 ± 0.14 mM/l) ter na zmanjšanje glutationa in krečih krvničk (1.94 ± 0.04 mM/l).

Vloga ogljikove anhidraze je zagotoviti uravnoteženo reakcijo:

CO2+H2O<—>H2CO3

Če se koncentracija СО2 poveča, se reakcija premakne v levo. Maščobne molekule v tem primeru postanejo dehidrirane, se stisnejo skupaj in ne dovolijo, da bi v vodi topne snovi prešle skozi membrano. Polarizacija membrane poveča produktivni učinek kvantitativnih indikatorjev simpatično-adrenalnega sistema (SAS), hipofizno-adrenalnega sistem (HAS), ter sistema trombina in plazmina.

Aktivacijo SAS, HAS in sistema trombina in plazmina spremljajo spremembe aktivacijske energije molekul natrija in kalija, ki so povezane s hitrostjo reakcije r=Ead – Ear, kjer je Ead aktivacijska energija direktne reakcije, Ear pa aktivacijska energija obratne reakcije. Te vrednosti so količinsko povezane s toplotno kapaciteto in prevodnostjo.

Natrij-kalij-adenozin trifosfataza uravnava izmenjavo ionov preko membrane. Aktivirajo jo kalijevi ioni iz zunanje strani membrane ter natrijevi ioni iz notranje strani membrane. Ta encim potrebuje tudi magnezijeve ione, kalcij pa ga zavira. Po našem mnenju je mehanizem, ki uravnava delovanje natrij-kalij-adenozin trifosfataze povezan s spremembami agregatnega stanja snovi in s procesom tvorjenja solnih raztopin Н2СО3, med katerim pride do zajetja natrijevih in kalijevih ionov. V vsakem primeru bi bilo logično sklepati, da bo zaradi zmanjšane membranske prepustnosti, ki jo povzroča Н2СО3 (ogljikova kislina), manj kalcija prešlo iz votlin endoplazemskega sistema (EPS) v citoplazmo, kjer bo ta snov aktivirala miozinsko adenozin trifosfatazo in posledično spodbudila izmenjavo ionov. Znano je, da sprostitev mišic privede do vrnitve Са++ v votline EPS, ter da se ta element lažje raztopi v protoplazmi. Vrnitev Са++ je mogoče doseči samo ob prisotnosti adenozin trifosfataze, ki aktivira natrij-kalij-adenozin trifosfatazo in črpalke ionov ter na ta način zagotavlja celično repolarizacijo, ki sledi depolarizaciji med stimulacijo. To potrjujejo tudi časovni parametri QT intervala, ki jih lahko razberemo iz podatkov elektrokardiograma in kvantitativnih indikatorjev plazmina. Na zgornje reakcije lahko vplivamo s spremembo koncentracije Н2СО3 na ravni membrane. Koncentracija Н2СО3 je odvisna od stopnje celičnega metabolizma, nadzirajo pa jo primarni izvorni dihalni centri.

Raziskava pomembnih nevrokemičnih mehanizmov v merilu realnega časa je postala mogoča, ko se je procese začelo raziskovati s pomočjo paketov strojne in programske opreme za neinvazivno diagnostiko regulativnih mehanizmov homeostaze. Ugotovili smo pomen motenj v metabolizmu laktatov in piruvatov, nadvse zanimivo vlogo laktata, ki je pri mnogih povzročil krizo vegetativnega živčevja, pojasnili smo motnje v metabolizmu glutamata, nezadostno število možganskih sistemov za dopamin, pomen nezadostne količine skritega kalcija, morebitno vlogo metabolizma nevropeptidov v povezavi z odzivom temperaturnih indikatorjev na referenčnih točkah, ter stanje SAS, SAH in sistema trombina in plazmina.

Program »USPIH« nam omogoča:

Da ocenimo stanje organizma iz vidika funkcionalnega, hemodinamičnega ravnovesja, metabolizma vode in homeostaze plinov, ki so povezani s fermentativnimi in imunološkimi popravki;

Da opredelimo predispozicijo za bolezni osrednjega živčnega sistema, kardiovaskularnega sistema, notranjega in lokomotornega aparata, krvnega pretoka, metabolizma in za drugo patologijo.

Za osrednje živčevje lahko ugotavljamo:

  • dotok krvi v velike možgane – zadosten ali nezadosten;
  • stanje arterij v velikih možganih – zožene ali razširjene;
  • stanje venul v velikih možganih – zožene ali razširjene;
  • znake nepravilnega odtekanja krvi v venah velikih možganov;
  • stanje tretjega možganskega prekata (velikost);
  • velikost cerebroventrikularnih pokazateljev;
  • pritisk hrbtenjačne tekočine;
  • na osnovi koncentracije kalija, natrija, kalcija in magnezija v krvi določimo prevodnost živčevja in mišičevja,
  • nagnjenost h krčem in šibke mišice.

Za kardiovaskularni sistema lahko ugotavljamo:

  • koronarno kardiosklerozo;
  • moten krvni obtok v miokardiju;
  • zmanjšanje količine izčrpane krvi srčne mišice;
  • povišanje količine izčrpane krvi srčne mišice;
  • aritmijo, začasni parametri srčnega cikla;
  • vrsto kroženja krvi: hiperkinetična, normokinetična, hipokinetična.

Za pljuča lahko ugotavljamo:

  • dinamično vitalno kapaciteto pljuč;
  • presežno kapaciteto pljuč;
  • kronični bronhitis in kronični traheobronhitis z elementi astme;
  • kronično, vnetno pljučnico;
  • elastičnost pljuč;
  • pljučni obtok krvi.

Za jetra lahko ugotavljamo:

  • hepatični tok krvi;
  • hepatitis;
  • cirozo.

Za ledvica lahko ugotavljamo:

  • motnje filtracije;
  • motnje resorpcije;
  • kronično vnetje ledvic (nefritis);
  • glumeronefritis;
  • pilonefritis.

Glede na znake metabolizma vode lahko ugotavljamo:

  • vrsto motnje v metabolizmu vodnih elektrolitov – predpogoj za osteohondrozo;
  • različne oblike diskinezije (motena sposobnost gibanja);
  • postcelično hipohidradacijo;
  • celično hiperhidradacijo;
  • celično hipohidradacijo.

Pri ugotavljanju aktivnosti encimov in analizi dinamičnega ter hemodinamičnega ravnovesja, metabolizma vodnih elektrolitov in homeostaze plinov nam aparat omogoča:

  • Da ocenimo kompenzacijsko sposobnost telesa.
  • Da ugotovimo morebitno nagnjenost h pojavitvi kroničnih bolezni pri organih in sistemih.
  • Da izberemo primerno obliko fizioterapije ali da priskrbimo informacije o terapiji, oz. da svetujemo primerno terapijo ali kakšen drug postopek, pri čemer upoštevamo vzroke bolezni in njeno patogenezo.
Scroll to Top